Zamisel, da se podam v svet masaž, me je že od nekdaj mamila. Sedaj, ko sem ta korak naredila, se sprašujem, kako to, da ga nisem naredila že prej. A pri vsaki stvari je tako, da ko je čas ta pravi, se naenkrat znajdemo na toboganu, ki nas z lahkoto ponese preko vseh ups&downs- ov in nam pomaga, da začutimo "flow".
Ste že kdaj začutili željo po tem, da bi nekomu škodovali? Da bi ga pritisnili točno tam, kjer ga najbolj boli? Da bi prevalili odgovornost za svoje dobro počutje na dejanja drugega? Vsi smo kdaj v sebi zakrčeni in ne moremo začutiti drugega tako, kot bi bilo potrebno za dober odnos. Vsi smo kdaj nemočni, ker nam ne gre tako, kot bi želeli. In vsi kdaj izrečemo ali naredimo kaj, kar kasneje obžalujemo. Hvaležni bodimo za to, da čutimo, da smo ravnali napak, saj marsikdo nikoli ne uzre samega sebe in svojega delovanja s perspektive resnice. V naši zaverovanosti vase in v svoj prav je nemalokrat težko zaznati svoje napačno ali, bom raje napisala, neprimerno ravnanje, vendar nam lahko že preprosto vprašanje omogoči, da pri naslednji možnosti ravnamo in delujemo drugače.
Do spanca sem si velikorat pomagala s pisanjem. Svoja občutja in dnevne dogodke sem zvečer pred spanjem zapisovala v svoj dnevnik, včasih prebrala kaj za nazaj in skozi ta ritual dodobra spoznavala dele svoje osebnosti, ki so trenutno potrebovale mojo pozornost. Katerikrat sem se pritoževala nad sošolci, opisovala svoje srčne težave, prijatelje in kaj se dogaja v njihovih življenjih, pa svoje starše in pripetljaje v šoli, na treningih ali obšolskih dejavnostih. Z odraščanjem sem vedno več pisala o svojih občutjih ob določenih dogodkih in ne toliko o samih dogodkih, ki so bili del mojega vsakdana. Iz zunanjega sveta sem se preko pisanja počasi posvečala svojemu notranjemu svetu in ga preko neštetih samorefleksij spravljala v red, kakršen je zame imel največ smisla.Ob branju, kar je bila moja druga dejavnost pred spanjem, sem vedno brez težav zaspala. Naenkrat so možgani izgubili boj z monotonostjo besedila in utonila sem v miren sen.
Zakaj se nečemu smejimo in zakaj nas ob drugih stvareh sili na jok, je velika skrivnost življenja. Temelj vsega, kar se (nam) dogaja, pa je resnica, in to je, da ima vse na svetu dve strani, dva pogleda, ali, kot se reče: vsaka medalja ima dve plati. Zaradi pričakovanj pa na to kaj hitro pozabimo, saj je za nas sprejemljivo samo to, da stvari potekajo tako, kot smo si sami zamislili. A življenju pravzaprav ni mar, kaj si želimo in po čem hrepenimo. Katerikrat se naša zgodba odvija skladno s tem, kar nam je življenje namenilo, pridejo pa leta, kjer se nam lahko zazdi, da nimamo nobene podpore in nam gre vse narobe. Zaupati, da se bo izkazala resnica, je v takšnih obdobjih ključnega pomena. Življenje namreč samo po sebi nima vrednosti – vrednost mu določimo komaj mi, najbolj takrat, ko se ga naučimo živeti tako, da uživamo v vsakem trenutku našega obstoja in s tem omogočimo resnici, da nas vodi.
V osnovni šoli sem nekaj časa nosila popolnoma napačno obutev, ki mi je na stopalu pustila kar nekaj neprijetnih posledic. Spomnim se, kako mi je zaradi tistih čevljev stopalo trpelo - ali kar obe, ne spomnim se več točno. Zelo dobro se spomnim tudi čevljev, ki so bili delni krivec za mojo težavo: bili so gorčično rjavi, material je bilo neko umetno usnje - to vem zagotovo, ker sem takrat, na višku hormonskih sprememb, velikokrat imela težave z zaudarjajočimi stopali in ta material tega zagotovo ni izboljšal; rahlo so šli v špic, imeli so dokaj debel podplat in zelo trdo ohišje pri peti. Obula sem si jih tako, da sem si pomagala samo z žlico, zato niso bili niti malo stabilni in ob vsakem koraku sem s svojo petno kostjo podrgnila ob ohišje čevlja. Kost se je pričela spreminjati v bulo, to je bil grozen občutek:
Ni težko nahraniti lačnega, saj sta mu dovolj že kruh in voda. Težko oz. nemogoče je nahraniti požrešnega – nenasitnega. Njemu nikoli ni dovolj.
Ob razmišljanju o sebi, svojem počutju, dojemanju sveta in drugih ljudi, ne morem zaobiti misli na svoje telo. Moje telo je stroj, ki je nenehno v obratovanju. Četudi počiva, se nekatere njegove funkcije nikoli ne izklopijo. Odkar sem postala mati, so me doletele mnoge spremembe – tako na psihičnem kot fizičnem nivoju. Četudi navzven moje telo izkazuje zadovoljujočo delovno storilnost, pa se v samem bistvu vedno bolj čuti pritisk nepredelanih, zavrženih, pod preprogo pometenih in na silo pozabljenih dogodkov in odločitev iz preteklosti. Dolga leta so uspešno ostajali popredalčkani v predal »Saj ni bilo tako hudo« in »Sama si si kriva za to«, dokler jim v predalu ni začelo zmanjkovati prostora. Red, ki se je pričel obetati v dolgo pozabljenem in zaprašenem svetu mojega notranjega sveta, za katerega sem seveda mislila, da ga imam lepo urejenega in pospravljenega, je pričel kazati svoj pravi obraz, in sicer, da nič ni tako, kot sem mislila, da je. Tudi stanje mojega telesa ni tako odlično, kot sem bila še par let nazaj prepričana.
Mnogo je poti, ki jih tekom življenja prehodimo. Ko se zjutraj zbudimo in se naš dan začne, se s tem začne tudi naša jutranja rutina. Trudimo se, da postorimo tisto najnujnejše, kar jutra od nas zahtevajo: da se oblečemo, počešemo, umijemo obraz in zobe ter da nekaj malega pojemo. Kaj pa, če bi vam rekla, da jutranja rutina niso opravila, ki jih vsakdo od nas mora postoriti, temveč so to individualno pogojene navade, ki nam omogočijo dober štart v dan? Zakaj se ne bi to jutro tudi oprhali? Saj vem, rekli boste, da ste se umili že zvečer. Vendar voda z nas očisti tisto zaležanost, ki se je navlečemo iz postelje, omogoči nam, da se osveženi podamo dnevnim izzivom na pot. Lahko bi se tudi na hitro še na suho oščetkali in s sebe na ta način odplaknili še več strupov (ki se preko kože ponoči izločijo iz telesa).
Leta 2007 se je zgodila sprememba. V oktobru so čez cesto od našega bloka dokončali trgovski center. Napis INTERSPAR je ponoči vsiljivo širil svoje svetlobne žarke skozi okno spalnice mojih staršev. K sreči je moja soba ravno toliko pomaknjena, da se je napis skril za vogal sosednjega bloka. Ko sedaj pomislim, bi kar ponorela, če bi ta brezbarvna svetloba prodirala skozi moje okno. Takrat sem se zarekla, da nikoli več ničesar ne kupim. Katerikrat, ko sem šla mimo spalnice in so bila vrata odprta, sem obstala, nekako hipnotizirana od odsevov močnih luči v temi. Kako sem mrzila ta občutek, ki so mi ga dajale - še v najbolj intimnih trenutkih človek več ni mogel ubežati zunanjemu svetu. Blišč nam je vsiljeval novo paradigmo vesolja: potrošništvo je postalo nova religija.
Nikjer nismo tako močni, kot v svoji domišljiji. Otrok, ki se bo z izzivi odraščanja znal spoprijemati skozi igro, ki bo primerno usmerjana s strani modrejšega od sebe, bo postopoma odkrival tako najlepše kot najtemnejše izzive življenja in se jih naučil reševati na preprost in učinkovit način. Ampak kako lahko otroku sploh predstaviš nekaj hudega? Zanj je najhujša stvar pomanjkanje prisotnosti, saj on/ona pravzaprav obstaja LE skozi naše oči. Najsibo, da so otroci prezrti v vrtcu, šoli, doma ali kje drugje. Prezrtost, posmehovanje, omalovaževanje, sovražen govor – česa se naši otroci učijo o sebi? Vzpodbudna samopodoba izhaja iz okolja, kjer smo odraščali. Nam je okolje dopuščalo naš svet ali nam je vsiljevalo svojega? Kako zgodaj smo bili primorani sprejeti svet odraslih, četudi ga takrat še nismo prav razumeli? Vsak odrašča po svoje, a največ se o življenju zagotovo naučijo tisti, ki ga znajo sprejemati. Kjerkoli že smo in karkoli počnemo, počnimo to tako s pametjo kot s srcem. Prav tako se pa moramo zavedati tudi tega, da se naši otroci zgledujejo po nas: po naših besedah, še bolj pa po naših dejanjih.
Zamisel, da se podam v svet masaž, me je že od nekdaj mamila. Sedaj, ko sem ta korak naredila, se sprašujem, kako to, da ga nisem naredila že prej. A pri vsaki stvari je tako, da ko je čas ta pravi, se naenkrat znajdemo na toboganu, ki nas z lahkoto ponese preko vseh ups&downs- ov in nam pomaga, da začutimo "flow".
Ste že kdaj začutili željo po tem, da bi nekomu škodovali? Da bi ga pritisnili točno tam, kjer ga najbolj boli? Da bi prevalili odgovornost za svoje dobro počutje na dejanja drugega? Vsi smo kdaj v sebi zakrčeni in ne moremo začutiti drugega tako, kot bi bilo potrebno za dober odnos. Vsi smo kdaj nemočni, ker nam ne gre tako, kot bi želeli. In vsi kdaj izrečemo ali naredimo kaj, kar kasneje obžalujemo. Hvaležni bodimo za to, da čutimo, da smo ravnali napak, saj marsikdo nikoli ne uzre samega sebe in svojega delovanja s perspektive resnice. V naši zaverovanosti vase in v svoj prav je nemalokrat težko zaznati svoje napačno ali, bom raje napisala, neprimerno ravnanje, vendar nam lahko že preprosto vprašanje omogoči, da pri naslednji možnosti ravnamo in delujemo drugače.
Do spanca sem si velikorat pomagala s pisanjem. Svoja občutja in dnevne dogodke sem zvečer pred spanjem zapisovala v svoj dnevnik, včasih prebrala kaj za nazaj in skozi ta ritual dodobra spoznavala dele svoje osebnosti, ki so trenutno potrebovale mojo pozornost. Katerikrat sem se pritoževala nad sošolci, opisovala svoje srčne težave, prijatelje in kaj se dogaja v njihovih življenjih, pa svoje starše in pripetljaje v šoli, na treningih ali obšolskih dejavnostih. Z odraščanjem sem vedno več pisala o svojih občutjih ob določenih dogodkih in ne toliko o samih dogodkih, ki so bili del mojega vsakdana. Iz zunanjega sveta sem se preko pisanja počasi posvečala svojemu notranjemu svetu in ga preko neštetih samorefleksij spravljala v red, kakršen je zame imel največ smisla.Ob branju, kar je bila moja druga dejavnost pred spanjem, sem vedno brez težav zaspala. Naenkrat so možgani izgubili boj z monotonostjo besedila in utonila sem v miren sen.
Zakaj se nečemu smejimo in zakaj nas ob drugih stvareh sili na jok, je velika skrivnost življenja. Temelj vsega, kar se (nam) dogaja, pa je resnica, in to je, da ima vse na svetu dve strani, dva pogleda, ali, kot se reče: vsaka medalja ima dve plati. Zaradi pričakovanj pa na to kaj hitro pozabimo, saj je za nas sprejemljivo samo to, da stvari potekajo tako, kot smo si sami zamislili. A življenju pravzaprav ni mar, kaj si želimo in po čem hrepenimo. Katerikrat se naša zgodba odvija skladno s tem, kar nam je življenje namenilo, pridejo pa leta, kjer se nam lahko zazdi, da nimamo nobene podpore in nam gre vse narobe. Zaupati, da se bo izkazala resnica, je v takšnih obdobjih ključnega pomena. Življenje namreč samo po sebi nima vrednosti – vrednost mu določimo komaj mi, najbolj takrat, ko se ga naučimo živeti tako, da uživamo v vsakem trenutku našega obstoja in s tem omogočimo resnici, da nas vodi.
V osnovni šoli sem nekaj časa nosila popolnoma napačno obutev, ki mi je na stopalu pustila kar nekaj neprijetnih posledic. Spomnim se, kako mi je zaradi tistih čevljev stopalo trpelo - ali kar obe, ne spomnim se več točno. Zelo dobro se spomnim tudi čevljev, ki so bili delni krivec za mojo težavo: bili so gorčično rjavi, material je bilo neko umetno usnje - to vem zagotovo, ker sem takrat, na višku hormonskih sprememb, velikokrat imela težave z zaudarjajočimi stopali in ta material tega zagotovo ni izboljšal; rahlo so šli v špic, imeli so dokaj debel podplat in zelo trdo ohišje pri peti. Obula sem si jih tako, da sem si pomagala samo z žlico, zato niso bili niti malo stabilni in ob vsakem koraku sem s svojo petno kostjo podrgnila ob ohišje čevlja. Kost se je pričela spreminjati v bulo, to je bil grozen občutek:
Ni težko nahraniti lačnega, saj sta mu dovolj že kruh in voda. Težko oz. nemogoče je nahraniti požrešnega – nenasitnega. Njemu nikoli ni dovolj.
Ob razmišljanju o sebi, svojem počutju, dojemanju sveta in drugih ljudi, ne morem zaobiti misli na svoje telo. Moje telo je stroj, ki je nenehno v obratovanju. Četudi počiva, se nekatere njegove funkcije nikoli ne izklopijo. Odkar sem postala mati, so me doletele mnoge spremembe – tako na psihičnem kot fizičnem nivoju. Četudi navzven moje telo izkazuje zadovoljujočo delovno storilnost, pa se v samem bistvu vedno bolj čuti pritisk nepredelanih, zavrženih, pod preprogo pometenih in na silo pozabljenih dogodkov in odločitev iz preteklosti. Dolga leta so uspešno ostajali popredalčkani v predal »Saj ni bilo tako hudo« in »Sama si si kriva za to«, dokler jim v predalu ni začelo zmanjkovati prostora. Red, ki se je pričel obetati v dolgo pozabljenem in zaprašenem svetu mojega notranjega sveta, za katerega sem seveda mislila, da ga imam lepo urejenega in pospravljenega, je pričel kazati svoj pravi obraz, in sicer, da nič ni tako, kot sem mislila, da je. Tudi stanje mojega telesa ni tako odlično, kot sem bila še par let nazaj prepričana.
Mnogo je poti, ki jih tekom življenja prehodimo. Ko se zjutraj zbudimo in se naš dan začne, se s tem začne tudi naša jutranja rutina. Trudimo se, da postorimo tisto najnujnejše, kar jutra od nas zahtevajo: da se oblečemo, počešemo, umijemo obraz in zobe ter da nekaj malega pojemo. Kaj pa, če bi vam rekla, da jutranja rutina niso opravila, ki jih vsakdo od nas mora postoriti, temveč so to individualno pogojene navade, ki nam omogočijo dober štart v dan? Zakaj se ne bi to jutro tudi oprhali? Saj vem, rekli boste, da ste se umili že zvečer. Vendar voda z nas očisti tisto zaležanost, ki se je navlečemo iz postelje, omogoči nam, da se osveženi podamo dnevnim izzivom na pot. Lahko bi se tudi na hitro še na suho oščetkali in s sebe na ta način odplaknili še več strupov (ki se preko kože ponoči izločijo iz telesa).
Leta 2007 se je zgodila sprememba. V oktobru so čez cesto od našega bloka dokončali trgovski center. Napis INTERSPAR je ponoči vsiljivo širil svoje svetlobne žarke skozi okno spalnice mojih staršev. K sreči je moja soba ravno toliko pomaknjena, da se je napis skril za vogal sosednjega bloka. Ko sedaj pomislim, bi kar ponorela, če bi ta brezbarvna svetloba prodirala skozi moje okno. Takrat sem se zarekla, da nikoli več ničesar ne kupim. Katerikrat, ko sem šla mimo spalnice in so bila vrata odprta, sem obstala, nekako hipnotizirana od odsevov močnih luči v temi. Kako sem mrzila ta občutek, ki so mi ga dajale - še v najbolj intimnih trenutkih človek več ni mogel ubežati zunanjemu svetu. Blišč nam je vsiljeval novo paradigmo vesolja: potrošništvo je postalo nova religija.
Nikjer nismo tako močni, kot v svoji domišljiji. Otrok, ki se bo z izzivi odraščanja znal spoprijemati skozi igro, ki bo primerno usmerjana s strani modrejšega od sebe, bo postopoma odkrival tako najlepše kot najtemnejše izzive življenja in se jih naučil reševati na preprost in učinkovit način. Ampak kako lahko otroku sploh predstaviš nekaj hudega? Zanj je najhujša stvar pomanjkanje prisotnosti, saj on/ona pravzaprav obstaja LE skozi naše oči. Najsibo, da so otroci prezrti v vrtcu, šoli, doma ali kje drugje. Prezrtost, posmehovanje, omalovaževanje, sovražen govor – česa se naši otroci učijo o sebi? Vzpodbudna samopodoba izhaja iz okolja, kjer smo odraščali. Nam je okolje dopuščalo naš svet ali nam je vsiljevalo svojega? Kako zgodaj smo bili primorani sprejeti svet odraslih, četudi ga takrat še nismo prav razumeli? Vsak odrašča po svoje, a največ se o življenju zagotovo naučijo tisti, ki ga znajo sprejemati. Kjerkoli že smo in karkoli počnemo, počnimo to tako s pametjo kot s srcem. Prav tako se pa moramo zavedati tudi tega, da se naši otroci zgledujejo po nas: po naših besedah, še bolj pa po naših dejanjih.
