Napuh, ponižnost in tretje oko

Leta 2007 se je zgodila sprememba. V oktobru so čez cesto od našega bloka dokončali trgovski center. Napis INTERSPAR je ponoči vsiljivo širil svoje svetlobne žarke skozi okno spalnice mojih staršev. K sreči je moja soba ravno toliko pomaknjena, da se je napis skril za vogal sosednjega bloka. Ko sedaj pomislim, bi kar ponorela, če bi ta brezbarvna svetloba prodirala skozi moje okno. Takrat sem se zarekla, da nikoli več ničesar ne kupim. Katerikrat, ko sem šla mimo spalnice in so bila vrata odprta, sem obstala, nekako hipnotizirana od odsevov močnih luči v temi. Kako sem mrzila ta občutek, ki so mi ga dajale - še v najbolj intimnih trenutkih človek več ni mogel ubežati zunanjemu svetu. Blišč nam je vsiljeval novo paradigmo vesolja: potrošništvo je postalo nova religija.

Kovinska svetloba je padala skozi zavese na lepo postlano posteljo in predmete, nakopičene po policah in po tleh. Nemo so zrli vame in mi jemali moč.

Zapolnjujejo prostor, namenjen ljudem, sem pomislila.

Naj bo preklet ta svet, ki se vedno bolj oddaljuje od človeškega bistva. Ljubezen je gibalo razvoja, in potrošništvo jo je zapakiralo v ljubkosti, prijetne očesu, a vendarle brez dodane vrednosti.  Včasih me je ob obisku trgovine prešinila misel na to, kako bi bilo, če bi vanjo naenkrat treščila bomba. Nered, ki bi sledil redu, bi bil odvraten in težko obvladljiv. Prav tako kot je težko obvladljiv um, poln skrbi in želja, kjer se odsotnost Ljubezni pozna v človekovem delovanju navzven: strah usmerja njegova dejanja, kot bomba uničuje red, ki ga vzpostavlja Ljubezen.

Pomen Ljubezni mi je v mnogih pogovorih razkrivala oma, ki me je, ko sem bila še majhna, pogosto pazila. V njeni družbi sem lahko začutila delovanje ponižnosti in hvaležnosti, ki sta prevevali vsako vlakno njene biti. Oma je bila skoraj sveta, tako je bila pobožna, ponižna, potrpežljiva, modra in skromna – skoraj kot sam Jezus. Ko sta se z mamo prepirali o Bogu, je vedno ohranjala mirno kri, medtem ko se je mama čez vse meje razburjala in znala biti zelo žaljiva. Mama za razliko do ome nikoli ni spoznala bistva vere, saj je bila za to preveč prevzetna. Ni bila sposobna začutiti ponižnosti. Kljub lepemu življenju, tako je bilo videti na zunaj, je bila nenehno nezadovoljna. S starostjo in boleznijo jo je njena lepota, namesto da bi ji pomagala razviti se v graciozno starejšo damo, še bolj kaznovala. Mama je bila namreč za časa svoje mladosti lepotica, na koncu pa jo je bolezen iznakazila do nerazpoznavnosti, in vse do dvoje smrti tega poraza ni mogla prenesti. Ni razumela, da lepota izvira iz srca – in tega sporočila ji tudi oma, njena lastna mati, ni uspela predati.

Usoda se ne igra z nami – mi smo tisti, ki jo poskušamo izigrati. Vendar nam Usoda tega ne more dopustiti, saj Zemlja in Vesolje igrata po svojih pravilih, ki ne dopuščajo igranja po pravilih Človeka. Kaj nam pomaga, če imamo okoli sebe ljubeče ljudi, če smo sami neljubeči, ljudi, ki nas sprejemajo in cenijo, če se sami ne sprejemamo in ne cenimo? Kaj prinaša v naša Življenja več vsebine: če ponižno sprejmemo darove življenja ali če objestno vihamo nos in silimo Življenje, da se razvija le po naših predstavah?

Napuh in ponižnost se ne preneseta. Pravzaprav napuh ne razume ponižnosti in je zato vsako soočenje med njima nesmiselno. Medtem ko ponižnost sprejema napuh, jo napuh prezira in se ji posmehuje. Napuh postane ob njeni prisotnosti nemiren in nepotrpežljiv, ker ne more razumeti, kako je lahko ponižnost tako zadovoljna.

Kako si lahko tako zadovoljna? jo vpraša.

Ponižnost se najprej toplo nasmehne. Napuh postaja nepotrpežljiv.

No, kako si lahko tako mirna, ko pa je toliko stvari, ki jih še nimaš?

Ponižnost pogled navzgor in reče: Vse, kar potrebujem, najdem tukaj. Z dlanjo poboža svoje srce.

Ah, spet ti tvoji nesmisli. Pogovor med njima obstoji.

Kaj pa je tvoja skrivnost? si drzne vprašati Ponižnost.

Moja skrivnost? Srečen sem samo takrat, ko dobim vse to, kar si zaželim.

In? A dobiš vse to, za kar meniš, da si želiš?

Napuh nekaj trenutkov premišljuje, objestno zamahne z roko in reče: Slej ko prej dobim.

Besedo 'dobim' poudari, kot bi jo želel zabiti v nevidno tablo, na katero pripenjamo besede med govorom.

Me veseli, da lahko občutiš srečo, mu na to odgovori Ponižnost.

Napuh se počuti nelagodno. Sreča je v njegovem svetu nekaj minljivega.

Želim si, da bi lahko bil ves čas srečen, naposled reče.

Ponižnost ga s toplim pogledom pogleda v oči in prikima:

Razumem tvojo željo. Sreča ni nekaj hipnega, ni nekaj minljivega - sreča je stanje Duha.

Napuh postaja radoveden:

Kaj je to Duh?

Ponižnost pogleda skozi okno in reče:

Duh je vse to, kar je v tebi in česar ne moreš otipati - lahko ga samo začutiš, ko si to dovoliš. Vedno je prisoten, a začutiš ga lahko le takrat, ko se ti srce napolni z Radostjo. Takrat Duh poskoči od Sreče in v objemu Radosti brezskrbno zapoje in zapleše. Duh namreč ne more živeti v skrbeh, ki jih poznamo mi, Ljudje. Duh v nas se nam razodene ob Spoznanju, da je vsaka skrb odveč. Prav tako Duh ne more živeti v željah. Skozi želje namreč usmerjamo energijo v pridobivanje materialnega ugodja, ki našega Duha uspava. Za vzradostitev Duha se moramo znati prepustiti klicu naše Duše po Raziskovanju.

Kaj je to Duša? je bil spet radoveden Napuh. Pogovor ga je pričel zanimati, postal pa je tudi vidno bolj umirjen.

Duša je neskončno polje, ki potrpežljivo čaka na semena, da pridejo in vzklijejo in se razvijejo. Je prostor, ki ima neskončen potencial - ravno zato, ker pravzaprav ni prostor, ampak neskončnost.

Kje pa je ta Duša?

Duša je povsod. Prav tako pa je ni nikjer. Če je povsod ali če je nikjer, če hkrati je in je hkrati ni, pa se odločimo sami. Sami definiramo, kje se naš potencial začne in kje konča. Če verjameš, da je vse mogoče, potem je vse mogoče, če pa verjameš, da je vse končno, te omejenost te misli omeji na tisto, kar ti je poznano in kar priznavaš za meje svojega sveta.

Kaj pa je to 'neskončnost'?

Ponižnost na to ni imela odgovora, vseeno pa mu je odgovorila z vprašanjem:

Kdo si ti?

Napuh je obmolknil.

Ne vem, je naposled priznal.

Neskončnost, je nadaljevala Ponižnost, je vse, kar nisi, in vse, kar si.

Napuh je počasi postajal nemiren. Pogovor je prišel h kraju in z izgovorom, da nima več časa, se je poslovil od Ponižnosti in odšel na lov za izpolnitvijo vseh svojih želja. Ponižnost je polna Ljubezni in Razumevanja gledala za njim, ko je odhajal, in misel o neskončnem potencialu, ki ga premore vsak od nas, ji je prešinila um. Le kakšen bi bil materialni svet, če bi se zavedali vseh potencialov, ki jih imamo? Sklenila je, da bi bilo vsega manj, a Duh bi v tej odsotnosti stvari lahko radostno poplesaval in Duša bi mu, osvobojena vseh omejitev, lahko za njegov ples namenila ves prostor, ki ga zanj potrebuje.