Otroci so odraz naše kulture

A obstaja čas, ko so otroci res še otroci, ko jih svet odraslih absolutno ne zanima in živijo v svojem majhnem mehurčku otroškosti. Zanimajo jih hrčki in nove teniske, pa risbica, ki so jo narisali v vrtcu, pa da imajo novega kužka in še marsikaj drugega – malenkosti, bi rekli odrasli, ki pa njim pomenijo ves njihov svet: čist in nedolžen, neposreden in iskren. Nismo zato njihovi vzgojitelji, da bi si prilastili pravico do vstopa v njihov svet. Oni so naši otroci zato, da nam to vstopnico podarijo. Da nam omogočijo spet biti majhni. In to je vstopnica v njihov svet: komaj ko se bomo pred njimi znali pomanjšati, bomo lahko spoznali, kje in kako živijo. Do takrat pa bo naš odnos do njih ostajal poln vprašajev in nehotenega posredovanja v to, kar želijo živeti. Omogočimo jim, z našim pomanjšanjem, odkriti tisto, kar je najboljša popotnica za življenje: iznajdljivost. Iznajdljivost namreč ne pozna strahu. Nekdo, ki bo znal v vsaki situaciji ohraniti trezno glavo, a vseeno uporabiti tudi kanček domišljije, bo skozi življenje jadral s polnimi jadri in točno v tisto smer, ki si jo je izbral. Ki si jo je izboril skozi igro. Ni potrebe po mnogih igračah, že navadna palica zadostuje. V hipu se spremeni v obrambno orožje ali čarobno palico, v kitaro ali palico za boben – otroci ne poznajo končnosti našega sveta. Ne razumejo pojma časa in ne razumejo pojma hitenje. Radi uživajo v lepih trenutkih, ko so v svojem svetu igre in kjer je pozornost namenjena njihovim igračam, pa tudi v trenutkih igre z nami. Kdaj ste se nazadnje igrali z otrokom? Kdaj ste nazadnje sedli z njimi na tla in jim pomagali zgraditi grad? Kdaj ste nazadnje prisluhnili njihovi potrebi po izražanju? V svojem bistvu so otroci najbolj srečni takrat, ko so lahko to, kar želijo biti. Oni so naši vodiči in čas je, da jim omogočimo, da skupaj z nami držijo uzdo tega nebrzdanega in ponorelega sveta ter nam pomagajo izgraditi prihodnost, ki bo dobra za vse.

Umetnost življenja je dostopna vsakomur, ki si tega želi. Cena, ki jo plačamo za to, je vredna vsakega vložka: kar postane del preteklosti, postane del preteklosti, ki se je radi spominjamo in ki se je spominjamo takrat, ko to sami želimo. Nase ne gledamo več tako, kot so na nas gledali doma ali nas prepričevali v šoli: nismo nesposobni, smo le malo pozabljivi. Namreč, ljudje smo še vedno otroci: lahko vklopimo svojo domišljijo in se prepustimo toku življenja tako, kot se otrok sam od sebe prilagaja v igri. Tam je obilo prostora za napake in vsaka ima svojo rešitev. Otroci hrepenijo po doseganju rešitev, ker jih to veseli. Radi se spopadajo z izzivi, saj jih to navda z vero, da zmorejo. Kdor otroku ne omogoči postopnega spopadanja z zunanjim svetom, bo svojega otroka najverjetneje nato vse življenje imel na plečih.

Ohranjajmo našo radost do iskanja rešitev in potrebe po pristnosti tudi sami in pojdimo novim izzivom naproti z obilo zanosa in prepričani, da to zmoremo. Kajti sodelovanja v igri življenja se učimo celo življenje in ker smo vsi kreatorji svojih življenj, je skupna vizija temelj dobrih odnosov v družbi. Ena izmed glavnih vizij, ki nam omogoči dober temelj, je spoznavanje z umetnostjo, ki je večna in katere zakoni se ne spreminjajo. Lahko bi skoraj rekli, da je edina stalnica naših življenj. Če se namreč vrednote v kulturi zamajajo in se kultura spremeni v nekaj, česar pravzaprav ne moremo opisati niti z besedo nekultura, nam še vedno ostane umetnost: skupek pravil, ki nam omogočajo boljše življenje. Skupek sporočil, kako naj živimo. Umetnost je umetnost, ko nam zgani srce. Nekdo ima bolj poglobljen odnos do umetnosti in prepozna dobro od slabe. A tukaj nismo zato, da bi polemizirali o tem, ali je umetnost vodilo družbi ali ne, ker to vsekakor je! S spreminjanjem kulture pa se je žal spremenil tudi naš odnos do umetnosti. Kultura se je po mnenju mnogih preobrazila v kvazi umetnost, saj je tudi ona željna svoje pozornosti. A vrednote, ki nam jih trenutna kult-ura predaja, niso dober temelj za klasično družinsko celico. Za dosego svoje želje po moči in priznanju, ki kot glavni vodili stojita na čelu naše trenutne kulture, smo sposobni iti čez mnoge razpadle družine. Mar ni ravno odnos tisti, iz katerega se rodi vse na svetu? Pozornost, ki jo usmerjamo vstran od osnovne družinske celice v dolge ure na delovnem mestu, v ekrane, brezsmiselno vdajanje marketinškim kampanjam - to napoveduje propad civilizacije. Ker iz kje izhajamo? Kje je naš prvi dom? Mamino telo. Narava nam sama kaže, kaj je prav in kaj ne – ampak seveda skozi njene oči. In veste, kaj je narava? Je neskončno modra in najbolj mogočen računalnik, kar jih je kadarkoli obstajalo. Narave ne bo mogel nihče nikoli nadvladati. Četudi morda mislimo, da nam je to že uspelo, v svoji objestnosti žal ne vidimo, da nam Narava nenehno sporoča, da je še vedno nad nami. Podrediti se ji ali zmagati nad njo – kateri scenarij je bolj verjeten?

Beseda kult-ura nam lahko navdahne domišljijo. Kult je beseda, s katero opisujemo poganski obred za ozko usmerjeno delovanje določenih ljudi, ki se v čaščenju nekega božanstva zberejo na enem mestu. Druga beseda, ura, nakazuje na čas, torej bi lahko rekli tudi čas kulta. A kultura je v svojem bistvu najboljši približek povprečnega človeka. Če živimo v okolju z nizko srčno kulturo, se bomo temu nehote prilagodili. Selitev v mesta in pospešen način življenja zagotovo nista voda na mlin za razvijanje srčne kulture ali katerekoli kulture že. Životarimo in hlastamo za svežim in svobodnim zrakom sveta, ki nam je bil odvzet, kar je dovolj za razmislek, ali je to, kar živimo, resnično to, česar si želimo. Mislimo, da živimo v obilju, v resnici pa smo samo prepričani, da gre za obilje. Predvsem gre za obilje informacij, prikritih marketinških kampanj, ki nas silijo v brezsmiselne nakupe in v slepo sledenje nekim idejam, ki nimajo prave povezave z vrednotami, ki naj bi jih kot družba za njen stabilen in do vseh prijazen razvoj predajali naslednjim generacijam. Nekdo bi rekel, da sledim brezupni ideji o sodelovanju med vsemi ljudmi tega sveta: ne govorim o hipnem raju, ampak o poti, ki jo mora tekom življenja vsak prehoditi sam. V odraslem svetu več ne bi smelo biti prostora za zavist, prilaščanje, tepež – odrasel človek se lahko z izzivi sveta spopade skozi srce, ki mu pravi: deli, dajaj in s hvaležnostjo in spoštovanjem sprejemaj to, kar ti je bilo dano. In nekaj najlepšega, a hkrati najtežjega, je dandanes ohranjati svojo prisotnost. Brezup je brezup samo zato, ker ga ne znamo sprejeti. Ko ga sprejmemo, niti več ne more biti brezup, saj se jama, kjer je še malo prej kraljeval, napolni z upanjem. Vera nam da možnost spoznati, da je življenje lahko polno šele takrat, ko dajemo naprej vse to, kar nam je v dar zaupal samo Bog. Zavedanje, da smo minljivi z namenom, nam omogoča lahkoten vstop v vsa življenjska obdobja. In pomislite, koliko strumnih starejših ljudi ste v zadnjem času spoznali? Mnogi, premnogi, so upognjeni od teže življenja, večina jih uživa mnogo zdravil in počasi tonejo v pozabi svojega lastnega spomina. Ne želijo se spominjati, ne želijo več misliti, ne želijo se več povezovati, ker so preutrujeni. Križ življenja, ki ga nosimo, je katerikrat lahko majhen obesek na ogrlici, lahko pa se spremeni v ogromen, iz lesa stesan križ, ki ga komaj vlačimo s sabo. A pomembno je, da nikoli ne obupamo. Karkoli sprejemamo v svoje življenje, naj nas vodi do hvaležnosti, ki pa se lahko rodi le v ponižnem srcu. Kdor zna ohraniti ponižnost in prevzeti odgovornost za svoja dejanja, to najboljše pokaže s kesanjem. Obžalovanje svojih napačnih dejanj lahko omogočimo že otroku, ko mu ob pravih trenutkih predamo vajeti. S tem, ko prevzamejo vajeti, morajo namreč spremeniti tudi svoje ravnanje. Ni več prostora za objestnost in zavist, za zahrbtnost in pohlep. Vse, kar obstaja, je želja po rešitvi – želja po življenju. In ker je modernemu človeku želja po rešitvi tuja, se raje nahaja ujet v pajkovi mreži, ki sestoji iz vzorcev njegovih prednikov. Omogočimo otroku drugačne rešitve – samo njihove rešitve. In veste, kaj je najboljša rešitev za otroška srca? Tako je: naša prisotnost, kjer nas valovi preteklosti ne odnesejo nazaj na odprto morje nehotenih spominov vsakokrat, ko smo vznemirjeni bolj, kot nam dopušča naš podzavestni strah.

Naj torej zaključim z besedami, da smo vsi nekoč bili majhni. Edina razlika je, da so nekateri ostali mali zato, ker so bili primorani, drugi pa zato, ker si tega želijo in ker se znajo zavestno pomanjšati. Vsakemu odraslemu kdaj življenje predstavlja stres, a naučiti se biti prizanesljiv do sebe, ne pričakovati preveč, si nameniti čas za rast in razmislek, se zbrano lotiti enega opravila, iti na sprehod, prebrati kakšno knjigo in skrivaj pisati poezijo, so pozabljene umetniške zvrsti, ki nam omogočajo, da se s tegobami vsakdana spopademo na umirjen, a hkrati usmerjen in zavesten način. In kultura nam je odvzela ta najbolj pomemben umetniški material: ČAS za vse tisto, kar nam polni dušo. Umetnost dandanes razume le malokdo, čeprav je za naš razvoj bistvenega pomembna. Tako pa nam pod pretvezo umetnosti kultura narekuje bistvo življenja in kot vemo, ob nizki kulturi posledično nazaduje tudi družba. Za dvig povprečne kulturne izobraženosti potrebujemo več fokusa na področjih, ki so temeljnega pomena za to: spoznavanje kulturne dediščine, bralna in govorna kultura, kultura ročnih spretnosti in kultura prehranjevanja, kultura odnosov in še bi lahko naštevali. Lepe umetnosti so rezervirane za višji sloj – a to samo zato, ker t.i. višji sloj temu nameni več pozornosti. A seme kulturnega delovanja se zaseje že v osnovni celici: družini. S tem, ko otrokom pokažemo, da v odraslem svetu obstaja želja po izražanju, kreativnosti in povezovanju, jim omogočimo, da iz svoje otroškosti vstopijo v svet odraslih, ki je prav tako pisan in poln priložnosti, kot svet, v katerem so odraščali. Sivina vsakdana pritiska na vse nas, a pričarati malo pravljice še nikomur ni škodovalo: naj se kultura zrcali v očeh malih in velikih, saj nenazadnje skupaj stopamo po tej poti, ki se imenuje Življenje.

Kaja Holc