Mnogo je poti, ki jih tekom življenja prehodimo. Ko se zjutraj zbudimo in se naš dan začne, se s tem začne tudi naša jutranja rutina. Trudimo se, da postorimo tisto najnujnejše, kar jutra od nas zahtevajo: da se oblečemo, počešemo, umijemo obraz in zobe ter da nekaj malega pojemo. Kaj pa, če bi vam rekla, da jutranja rutina niso opravila, ki jih vsakdo od nas mora postoriti, temveč so to individualno pogojene navade, ki nam omogočijo dober štart v dan? Zakaj se ne bi to jutro tudi oprhali? Saj vem, rekli boste, da ste se umili že zvečer. Vendar voda z nas očisti tisto zaležanost, ki se je navlečemo iz postelje, omogoči nam, da se osveženi podamo dnevnim izzivom na pot. Lahko bi se tudi na hitro še na suho oščetkali in s sebe na ta način odplaknili še več strupov (ki se preko kože ponoči izločijo iz telesa).
Zakaj ne bi s toplo skodelico kave, čaja ali kakava posedeli na terasi ali balkonu v tihoti in miru prebujajočega se dne, opazujoč prve sončne žarke, in ob tem mislili na vse čudovite stvari, ki vas tega dne čakajo? Lahko bi npr. v to jutranjo mini meditacijo vključili še par dihalnih vaj: par hitrih vdihov in izdihov iz trebušne prepone in nato še par počasnih in zavestnih vdihov in izdihov z namerno zadržano sapo pred vdihom in pred izdihom. Koliko časa bi vam vzela ta nova jutranja rutina? Kakšnih 10 minut? 3 minute za tuširanje in 2 minuti za oblačenje, vmes bi se skuhala kava, čaj ali kakav, nato pa še skok na teraso/balkon in 5 minut dihalnih vaj.
Utečeni smo v vedno iste poti in to naša življenja navdaja z monotonijo. Monotonija pa je nasprotje živosti, saj je primerljiva z delovanjem robota. Robot ponavlja vedno iste procese in dejanja, saj je tako sprogramiran in ne razmišlja o drugem kot o svojih opravilih - saj mu je pravzaprav edino to poznano! Utrip vsakdana nas na koncu dneva ponovno izpusti v okolje, kjer bi lahko izstopili iz rutine, a kaj naredimo? Ker nas je monotonost delovnega dne utrudila, se brez pomisleka vdamo ležanju na kavču in gledanju tvja. Katerikrat smo resnično izpraznjeni in utrujeni, vendar če namesto kavča izberemo kratek, 10 minutni sprehod (ki pa se seveda lahko hitro podaljša na 30 minutnega), pridemo domov ponovno napolnjeni z energijo in morda zato namesto tvja raje posežemo po kakšni knjigi ali se predamo ustvarjanju, poslušanju podcastov, izobraževanju v smeri, ki nas zanimajo, itn. Najlepše pa je, ko se lahko po delu posvetiš igri z otroki. Otrokom je igra nekaj samoumevnega. Oni bi se nenehno igrali. Poskusimo se vključiti vanjo in jim predati naše misli, da nas popeljejo skozi lastno domišljijo v svet, ki nima teže našega sveta, v svet, ki premore veliko več od vsakdanje rutine: v svet, ki je v nenehnem spreminjanju, v nenehni rasti in poln novih in novih dogodivščin.
Poti je mnogo, a na nas je, da se odločimo, katero bomo prehodili. Odločimo se tudi, kam nas bo katera pot pripeljala: že z izbiro majhnih korakov si določamo potek dneva, zato je življenje vredno zapolniti s tistimi odkloni iz vsakdana, ki nam pomagajo, da lažje razumemo, kako pomembno je znati izstopiti iz rutinskih opravil in se poistovetiti z dušo Raziskovalca, saj le tako lahko v sebi ohranjamo duha človeškosti. Ne zanikajmo si potrebe po tem, da je naša osnovna življenjska naloga ustvarjati: pa najsibo to okolje, v katerem živimo, ali misli, s katerimi si ustvarjamo našo realnost. Eno je tako posledica drugega, zato se je nujno vsake toliko ustaviti in dopustiti domišljiji, da se razvije po svoje. Presenečeni boste, po čem vse hrepeni vaša duša – ko si boste dali čas, se vam bo razkril marsikateri klic po udejanjanju, po uresničevanju in materializiranju, a vedite: samo vi ste tisti, ki odločate, ali mu boste sledili ali ne.
Kaja Holc
Add comment
Comments