Ob razmišljanju o sebi, svojem počutju, dojemanju sveta in drugih ljudi, ne morem zaobiti misli na svoje telo. Moje telo je stroj, ki je nenehno v obratovanju. Četudi počiva, se nekatere njegove funkcije nikoli ne izklopijo. Odkar sem postala mati, so me doletele mnoge spremembe – tako na psihičnem kot fizičnem nivoju. Četudi navzven moje telo izkazuje zadovoljujočo delovno storilnost, pa se v samem bistvu vedno bolj čuti pritisk nepredelanih, zavrženih, pod preprogo pometenih in na silo pozabljenih dogodkov in odločitev iz preteklosti. Dolga leta so uspešno ostajali popredalčkani v predal »Saj ni bilo tako hudo« in »Sama si si kriva za to«, dokler jim v predalu ni začelo zmanjkovati prostora. Red, ki se je pričel obetati v dolgo pozabljenem in zaprašenem svetu mojega notranjega sveta, za katerega sem seveda mislila, da ga imam lepo urejenega in pospravljenega, je pričel kazati svoj pravi obraz, in sicer, da nič ni tako, kot sem mislila, da je. Tudi stanje mojega telesa ni tako odlično, kot sem bila še par let nazaj prepričana.
Starševstvo je obdobje v življenju posameznika, ki doda življenju nek smisel, za katerega drugače ne bi mogli izvedeti. Nič ni primerljivo z izkušnjo materinstva, očetovstva, se pa v tej vlogi prav tako, kot se individualno razlikujemo, ne znajdemo vsi enako. Tudi če po prvih težkih obdobjih par še naprej lepo usklajeno pluje po vodah starševstva, vedno znova pridejo dnevi, ko smo v vlogah odgovornih odraslih ljudi z otroki čisto iz sebe. Največji davek plačamo seveda na fizičnem nivoju. Žensko telo se spremeni, saj nosečnost in porod zahtevata spremembo. Ko je to za nami in se naš naraščaj prične spoznavati z novim okoljem, nastopijo nove tegobe, katerih razsežnosti si kot mladi odrasli pred tem niti pod razno nismo znali predstavljati. Nebesa, ki so nam obljubljena med spočetjem, se hitro izkažejo za pekel, ki pa se tu in tam vseeno izkaže tudi za nebesa. Ni lahko, res ni lahko, saj naenkrat nimamo več tiste dobrine, ki smo je prej imeli na pretek: časa. Oziroma, natančneje: imamo ga, vendar prav vsega namenimo družini. Gospodinjstvo ima svoje naloge, partner ima svoja pričakovanja, otrok ima svoje zahteve, zraven imamo še delovne obveznosti in naenkrat se vrtimo v krogu vedno enih in istih obveznosti. In tako mine leto, pa drugo, tretje in če nismo pozorni, lahko ob tem divjem ritmu hitro izgubimo tudi sebe.
Vendar je izguba sebe nujna, saj nam da priložnost, da se na novo odkrijemo. Čeprav sem to naredila že kdaj prej, je izumitev samega sebe v vlogi starša najbolj intenziven prehod do zdaj. Pretrese te v najbolj pozabljene globine tvoje biti in te, četudi bi se temu na vso silo upirala, ponovno seznani s tvojim notranjim otrokom. S tistim izgubljenim, nemočnim, nebogljenim in pozabljenim otrokom, ki pa je nekoč davno bil vesel, radosten in pogumen. Vsaj na zunaj. Notranji strahovi pričnejo butati na plano in nas opozarjati na dele naše preteklosti, ki nujno rabijo razrešitev. Pomiritev. Sprejetje. Da lahko končno resnično utonejo v pozabo. Predelani in zadovoljni, da so imeli možnost izživeti drugačen konec. Da so uspeli videti preobrazbo samih sebe v nekaj najboljšega, kar bi si lahko kot otroci zamislili.
Obdobjem intenzivne osebnostne rasti smo lahko priča ob prelomnih življenjskih situacijah: izgubi, bolezni, rojstvu, smrti, nesreči, prevari,… Priložnost za napredek se nam sama od sebe ponudi, ko vidimo, da moramo v svoje življenje hočeš nočeš sprejeti spremembo. To ni preprosto, saj smo ljudje pač samo ljudje, navajeni živeti v nekih tirnicah, navadah, običajih, od katerih se težko ločimo, saj so tako integrirani v našo osebnost in v našo podzavest, da si brez njih življenja ne znamo predstavljati. Smo bolj ujetniki naših prepričanj, kot pa izumitelji svojih življenj. Mar je res tako težko spremeniti potek misli in si enkrat za spremembo reči: Vredna sem? Zaslužim si spoštovanje, zaslužim si občudovanje? Če prenehamo razmišljati tako, kot smo vajeni, in tok misli preusmerimo v blagodejne in vzpodbudne vode, se bo slika našega zunanjega sveta prav tako spremenila. Ker v mislih se začne naš svet. V mislih se začne naša realnost. Kdor se želi spremeniti, ima vsa orodja za to. Kogar pa skozi življenje spremlja prepričanje, da se v spreminjajočem zunanjem okolju sam ne rabi spreminjati, ta bo slej ko prej na lastni koži spoznal neizprosno minljivost tega sveta. Če ne bo uspelo prvič, se bo s tem moral soočiti xy krat, saj življenje je minljivo in čas na Zemlji imamo pravzaprav zelo skopo odmerjen. Spoznanje, da smo minljivi, pa nas ne reši pred realnostjo, ki ima svoje zakonitosti. Sprejeti ne samo potek časa in spremembe, ki jih ta prinese s sabo, temveč tudi to, da je moja realnost v očeh drugega zelo subjektivna, je za naše egoistične in vase zagledane osebnosti nemalokrat še težja naloga. Hkrati si želimo bližine, želimo si potrditve in podpore, a ob tem sami nimamo pojma, kako to dati drugemu.
Odnos do nas samih je bistvo našega iskanja sreče, saj kdor sam v sebi ne bo srečen, ne bo srečen in pika. Nihče in nič od zunaj ne bo moglo vzpostaviti ravnovesja, ker smo zanj odgovorni le mi sami. Neskladje v naših mislih in svetu okoli nas naj nam bo opozorilo za to, da je nekje prišlo do kratkega stika, in bodite dosledni v iskanju napake, saj jih boste drugače imeli preveč in če tega ne boste sposobni pravi čas prepoznati, vam bo telo samo dalo vedeti, da je prišlo do vseobsegajočega kratkega stika in kratko malo boste podlegli IZGORELOSTI.
Kaja Holc
Add comment
Comments