Ni težko nahraniti lačnega, saj sta mu dovolj že kruh in voda. Težko oz. nemogoče je nahraniti požrešnega – nenasitnega. Njemu nikoli ni dovolj.
Je zaradi tega slab?
Je in ni. Je, ker škodi svojemu telesu in okolju, »ni« pa, ker ima pravico, da življenje živi po svoje in je požrešnost pot do spoznanja, da je pomembno še kaj drugega od nabranega materiala. Tak človek lahko kasneje vpliva na mnoge s svojimi besedami in seveda z dejanji (dobrodelnostjo).
V življenju je zmeraj tako, da je vse res in prav, hkrati pa laž in narobe. Odvisno iz katere perspektive človek pogleda. Odvisno, kaj mu je takrat pomembno, bolje rečeno, kaj je takrat na vrsti. Je čas, ko je na vrsti duša (smo dobrodelni), pride pa čas, ko je na vrsti fizični svet (čas, ko izdajamo račune). Duša ne potrebuje nič drugega kot občutke, medtem ko ima telo svoje zakonitosti. Telo potrebuje in zahteva, da mu namenimo počitek, dobro hrano, gibanje, streho nad glavo, toplo vodo in okolje, kjer bo lahko rastel – se razvijal.
Torej, požrešnost je in ni slaba.
Od kod torej potreba po še več in več?
V vesolju velja pravilo, da vse raste. Ozrimo se okrog in bomo videli, da vse raste. Naši otroci še najhitreje. Brez da karkoli naredimo - raste!
To je prvi razlog.
Drugi je, da se tega zakona zaveda tudi ego. Naš planet je narejen v vesolju in zanj veljajo vesoljna pravila. To je razlog, da ima tudi ego to potrebo. Če je s svojim razumom ne znamo ustaviti in svoje pozornosti ne obrnemo v preteklost, bomo le hlastali po še in še.
Ko človek obrne svojo pozornost na preteklost – pogoj je, da ne iz vloge sodnika, ampak opazovalca – takrat opazi, da mogoče le rine v napačno smer, na napačen način, z napačnimi vrednotami. Zanj napačnimi.
To pomeni, da ko bo očistil svoj um predsodkov, ki jih je ustvaril v odnosu zaradi odnosa samega, bo preteklost videl takšno, kot je. Postalo mu bo jasno, da ne rabi živeti po navadah svojih prednikov, ker če njihove navade preneseš v sodobni svet, se znajdeš v vlogi sužnja. Danes veljajo nova pravila in potrebno je svojo osebnost »update-at« na sodobni čas. To pa ne gre, če se dokazujemo staršem in pazimo, da jih ne razočaramo.
Kot ima požrešneš pravico do izkušanja tega načina, tako da ima vsak možnost izkusiti prevaro svoje družine. Če so oni beli, si dovolimo mi biti še kaj drugega (rumeni, zeleni, črni…). To je naša pravica, če ne dolžnost.
Stopimo na svojo pot (ta se razodene, ko um učistimo predsodkov – vrhunski priročnik za to je knjiga Cena za novo je staro življenje, ki jo naročite pod zavihkom »produkti«) in ko bomo trdno hodili po njej, bomo suvereno na njo povabili še svoje prednike. Do takrat je vse na silo oz. kot pravimo »Za silo bo«. Nekaj časa je fajn (kratki rok), potem pa ne več (dolgi rok). Na življenje je potrebno pogledati tudi na dolgi rok oz. tudi na kratki rok. Vsakega malo. Enkrat je en na vrsti, drugič drugi.
Prišel bo tudi čas, ko bo človek spoznal, da lahko v istem trenutku zadovoljuje potrebe duše in telesa vštevši z umom. Tukaj je človek razbremenjen in svoboden. Navzven se to kaže, da je ta človek dostopen, nenavezan, razumevajoč, čuteč. Vse to se vklopi, ko poveže dušo s telesom. Razum to razume le kot hvaležnost (znati ceniti vse kar obstaja – čas, telo, okolje, občutki, misli). Hvaležnost ni cilj, hvaležnost je pot. Cilj naj bo čistost pogleda. To pomeni, da človek ni v vlogi sodnika, ampak v vlogi očaranega gledalca. To je vloga, ki jo je fajn vsakih nekaj trenutkov ozavestit.
Človek postane od nje odvisen. Tukaj je odvisnost naenkrat »super« stvar, saj človeku pomaga slediti sporočilu intuicije, ki je zmeraj »dobro« za vse. Če človeku uspe povezati čutila s čistimi možgani, potem si zasluži največjo nagrado tega življenja.
TO JE HVALEŽNOST.
Kjer je hvaležnost, ni požrešnosti!
Če zares želimo nov, »pošten« svet, mora vsak slehernik pri sebi na neki točki zapreti nenasitne oči, se ustaviti, obrniti in odpreti oči – da vidimo, kaj puščamo za sabo (smeti, žalostne ljudi, frustrirane otroke, nepotrebne kilograme in bolečine, ali na drugi strani nasmejane ljudi, čisto okolje, vesele otroke, vitalna in gibčna telesa).
Če sebe postavite v preteklost in se zaveste, da bodo po tej poti šli vaši potomci, bi dovolili, da gre vaš otrok po takšni poti, kot jo sedaj puščate za sabo?
Kakšen vpliv ima vaša pot na čistega otroka?
Ga ohrani čistega, ali mu izsesa moč in ga spremeni v sužnja sistema?
Nikoli ni prepozno za čiščenje in novo pot.
Ampak, to ne drži, ker: »Enkrat bo prepozno«.
Tega se posebej zavedajo ženske, ki so predolgo izbirale darovalca…
EPILOG je torej, da požrešnost ni problem.
Problem so predsodki.
Ti so nastali iz informacij okolja (šole sistema in religij, govorice, izkušnje, predstave…)
Rešitev je, da za trenutek podvomimo v to kar, poznamo in vemo.
Rešitev je opazovanje, saj ko opaziš, ne moreš ostati pri miru, ker veš, kaj nisi naredil prav in te to bremeni.
Prej ali slej popraviš napako, ki je kasneje ne ponavljaš.
Jasno ti postane, da če vnaprej poslušaš intuicijo in ji slediš, »ne delaš« napak. To je videti, kot da ima človek ves čas srečo, hkrati pa je suveren.
Ja, vse to je mogoče.
Ko ne bomo več imeli izbire, se bomo morali za to odločiti (če si ne vzameš časa za zdravje, si ga boš moral za bolezen).
Do takrat se bodo za »posodobitev sistema« nazaj na naravno odločali le tisti, ki trpijo hude bolezni ali duševne stiske.
Saj veste: »Bolje preprečiti, kot zdraviti.«
Če vas zanima vaša preteklost iz vloge opazovalca, vabljeni na delavnice postavitve družine. Zgoraj kliknite na zavihek »dogodki« in sledite navodilom za prijavo.
Matjaž Holc
Add comment
Comments