Stopala

kot bi me nekaj grenkega vsake toliko preplavilo po celem telesu. Bula je pričela oddajati te znake po nekem določenem času nošnje, a ni trajalo dolgo, da se je moje telo popolnoma uprlo in čevljev nisem mogla več nadeti, saj je bila misel na bolečino, ki mi jo prizadejajo, prehuda. Nekakšno olajšanje sem začutila, ko sem po posvetu z mamo čevlje zavrgla: kot bi bila odložila neko težko breme. Sedaj vem, da sem takrat bila na pragu prve odcepitve od staršev: jeseni me je čakal vstop v srednjo šolo in čas mnogih sprememb. 

Stopala nam kažejo našo pot. Ne nazadnje so tudi prva, ki stopijo naprej: prva se soočijo s prihodnostjo, so prva, ki si upajo naprej. A kaj želijo povedati boleča stopala? 

Ko sem rodila Nolo, sem imela grozne težave z obema stopaloma. Zaradi nepravilne nošnje barefoot obutve in hitre pridobitve teže zaradi nosečnosti sem utrpela vnetje plantarne fascije in se kar sama diagnosticirala: plantarni fasciitis. Vendar to niso bile prve težave s stopali od osnovne šole naprej, saj je že nekaj let prej sporočilo stopal doseglo moje polje za sprejemanje odločitev in prevesilo tehnico v življenje, ki sem si ga orisala kot tisto, ki si ga v prihodnosti najbolj želim živeti. 

Ko sedaj pomislim za nazaj, vedno bolj vidim širšo sliko: ker so stopala prvi stik s tlemi, se moramo znati nanje resnično zanesti. Če pa stopalom ne zaupamo, je celo naše telo na trhlem temelju in bomo zaradi neravnovesja, ki se ob tem vzpostavi, primorani temu primerno prilagoditi celotno telo.

Česar vam še nisem zaupala, je to, da sem skoliotična: pomeni, da imam nepravilno ukrivljeno hrbtenico. Namesto da bi moja hrbtenica bila ravna, je kriva v levo, v desno in gledano od zgoraj prav tako zarotirana. Moja diagnoza pri šestih letih pa v mojih starših ni vzbudila nekih premikov in na zdravljenje sem bila sprejeta dokaj pozno, mislim, da sem bila stara 12 ali 13 let, ko so na rednem zdravniškem pregledu sporočili staršem, da sedaj pa bi res že bil čas, da me prijavijo za Valdoltro. Seveda sem nošnjo oklepa oz. t.i. steznika po kakšnih treh mesecih opustila, ker je bilo grozno: v hrbtenici me je zvijalo in nisem mogla normalno spati. Kako smešno, mar ne? Mene so dali v mučilno napravo, medtem ko so moji starši še naprej brezskrbno počeli, kar so pač počeli. Mama na primer se je odločila, da bo pričela pri stopalih. Dve leti me je nenehno opozarjala na to, da sem stopala na tla polagala ravno in ne nemarno navznoter. Po dveh letih treninga je moje telo toliko ponotranjilo "fake" gibalni vzorec in mama je bila zadovoljna. Vendar, tako sumim, je s tem naredila več slabega kot dobrega. Namreč stopala so pri mnogih ljudeh nepopolno razvita deloma zaradi obutve, ki smo jo nosili kot otroci. Namesto, da bi se mama lotila srži problema: moji skoliozi in preslabo razvitim oz. napačno razvitim stopalom, jih je enoastavno poravnala in za njo je bil s tem problem rešen. Medtem pa je ata na drug način reševal problem: še bolj me je spodbujal k športu.

In to ne kar h kateremukoli: k smučanju. Spomnim se, kako sem komaj 10 letna (da nisem bila še manj? Morda celo osem? Ali si samo domišljam?) prepeljala na ramah neke njegove smuči vso pot po povezavah od Bevlija na Areh. Že kar hitro, na tisti dolgi pot proti Partizanki, sem se ob odrivanju spraševala, kaj se vendar dogaja. Zakaj že sedaj jaz na mojem hrbtu prevažam 2 metra dolge smuči za svojega očeta z Belvija na Areh? Aja, ker jih je pozabil, ima pa šolo v naravi in ne more sam ponje. In kaj bo torej najlažje? Poslati malo Kajo, da jih pripelje. Saj se vendar razume, da jih nujno potrebuje, in najboljša možna odločitev je, da jih pripelje Kaja. Mami se ne bi dalo z avtom zapeljati do Areha, Kaja pa rada smuča in je krepka deklica, zagotvo bo to naredila z užitkom.

Ne, ata, nisem uživala. Kot tudi nisem uživala, ko sem še ne 10 letna za neko novo leto s staršema s tekaškimi smučmi šla z Belvija na Areh. Recimo samo, da sem po podvigu bila zelo utrujena in novo leto na Ruški koči kar prespala. Menda, tako si mislim sedaj, je to pravzaprav bil njun namen, da sta se lahko v miru zabavala. Ne vem, samo razmišljam. 

Drug šport, ki je zelo zaznamoval moje življenje, je jadranje na deski, po domače srfanje. Za to, da izvajamo to športno dejavnost, pa je potrebnih kar nekaj pripomočkov in ugodnih okoljskih dejavnikov in razmer. Moj oče obožuje srfanje, tudi mama se ga je zavzeto, a bolj neuspešno, učila, srfava tudi oba z bratom. Če sem bila že od rojstva dalje kar močna v ramenskem obroču, sem ob srfanju postala pravi lakl. Boj z vetrom in valovi ni lahek in je prav tako terjal svoj davek. Za pojasnilo boste pa morali še počakati par poglavij.

Sicer me tekom življenja skoliotično stanje ni oviralo, je pa postalo nekje v času študija vedno bolj moteče. Spomnim se, kako mi je enkrat sošolec, ki je sedel za mano, rekel, kako da sem tako nemirna in se ves čas v stolu raztezam. Sama seveda tega nisem zaznala in sem se začudila, da me je sploh nagovoril v zvezi s tem. Postajala sem vedno bolj pozorna na to, kaj se dogaja z mojim telesom in počasi se je začela pot uravnovešanja, spuščanja, vzpostavljanja pravih povezav, upočasnjevanja, ustvarjanja... Dolga leta sem si prizadevala imeti fit telo, se osredotočala na svojo kondicijsko pripravljenost in verjetno tudi uživala v vseh aktivnostih, ki sem jih počela. 

Nato pa sem nekega dne spremenila svoj življenjski slog: postala sem mama, postala sem odgovorna odrasla oseba in skladno s tem se je zmanjšala količina časa, ki sem ga prej imela zase. Tudi stres, predvsem zaradi nespanja, je mojemu telesu onemogočal vsakršno željo po izgubi energije na načine, kot sem jih bila vajena do takrat. Šport je izgubil boj za najbolj pomemben vir zadovoljstva, saj sem končno spoznala, da do zadovoljstva vodi mir v mojem srcu. Ko torej sedaj pogledam širšo sliko, sem lahko samo hvaležna, da sem dovolj zgodaj prepoznala namige za potrebno spremembo. Ker komaj ko čutimo svoje telo, lahko začutimo vse ostalo. In vse se začne pri stopalih: z našo prizemljenostjo.