Zakaj se nečemu smejimo in zakaj nas ob drugih stvareh sili na jok, je velika skrivnost življenja. Temelj vsega, kar se (nam) dogaja, pa je resnica, in to je, da ima vse na svetu dve strani, dva pogleda, ali, kot se reče: vsaka medalja ima dve plati. Zaradi pričakovanj pa na to kaj hitro pozabimo, saj je za nas sprejemljivo samo to, da stvari potekajo tako, kot smo si sami zamislili. A življenju pravzaprav ni mar, kaj si želimo in po čem hrepenimo. Katerikrat se naša zgodba odvija skladno s tem, kar nam je življenje namenilo, pridejo pa leta, kjer se nam lahko zazdi, da nimamo nobene podpore in nam gre vse narobe. Zaupati, da se bo izkazala resnica, je v takšnih obdobjih ključnega pomena. Življenje namreč samo po sebi nima vrednosti – vrednost mu določimo komaj mi, najbolj takrat, ko se ga naučimo živeti tako, da uživamo v vsakem trenutku našega obstoja in s tem omogočimo resnici, da nas vodi.
Preden pa se to zgodi, se moramo naučiti biti spet otroci: neobremenjeni s tem, kar je bilo in spontani v svojih odločitvah; živahni in sproščeni, saj zaupamo našemu okolju, da nas v naši norčavosti in impulzivnosti sprejema; radovedni, kaj nam ima življenje še za ponuditi, in nadobudni, saj še ne vemo, da česa ne bi zmogli. Predvsem pa moramo v sebi ponovno obuditi ustvarjalnost, ki je prvinska moč in naša pravica in ki nam jo današnja sistematizirana družba hote omejuje. Skozi ustvarjalni proces se lahko naučimo vsega, kar potrebujemo za življenje, saj strast po ustvarjanju temelji na reševanju določenega oz. določenih problemov. Rešitev pa lahko pričnemo iskati komaj takrat, ko smo sposobni prepoznati problem. Če se s problemom ne znamo soočiti, pa najsibo zato, ker ga ne vidimo ali ker nas ne bi zanimal, tudi ne moremo pričakovati ustvarjalnosti, ki je njegova posledica. Inovativnost in iznajdljivost sta glavni komponenti otroške igre, ki se skupaj združita v ustvarjalnost in otroka vedno pripeljeta do rešitve. Ljudje pa smo uokvirjeni v mislih na možne izide našega delovanja v svetu in tako problemu iščemo vedno iste rešitve. Ni težava v težavi oz. problemu, temveč je težava v pomanjkanju možnih izidov, torej rešitev, ki smo jih sposobni uvideti in ustvariti.
Resnica je, da smo vsi iz iste snovi in da vsak od nas izhaja iz različnih družbenih ozadij, ki nujno vplivajo tudi na naše izhodišče za dobro življenje. Nekdo, rojen na območju, kjer divja vojna, zagotovo nima iste perspektive za življenje, kot nekdo, rojen v miru. Po eni strani vsi verjamemo, da so vsa človeška življenja isto vredna, a problem, ki nam to resnico izmaliči, je delovanje mnogih posameznikov, ki tega ne sprejemajo kot resnice. Ali verjamejo, da so sami vredni več, ali pa, da so več vredni drugi. In to je zelo žalostno, saj s tem drug drugemu onemogočamo živeti v resnici in posledično omogočamo nedoslednosti napram sočloveku. Naš um je zmanipuliran s strani medijev, in borimo se za kvazi-resnice, ker ne znamo, niti ne zmoremo drugače. Odločitev, da se vse zgodi z razlogom, četudi se nam zdi, da svet razpada, je prijetna in vzpodbudna iluzija, ki nam omogoči, da se prebijamo naprej skozi mnoge prepreke, ki nas čakajo na poti. Uvideti, da so do teh preprek, kot jih vidimo in dojemamo mi, pripeljali naši načini delovanja, pa nam omogoči prepoznati resnico, ki ji bomo morali tako ali tako slej ko prej pogledati v oči. Da, vse se zgodi z razlogom, vendar smo si ta razlog mnogokrat sami priklicali v svoje življenje z načinom našega delovanja in pogleda na svet.
Na neki točki je neizbežno uvideti in sprejeti resnico.
Kaja Holc
Add comment
Comments