Do spanca sem si velikorat pomagala s pisanjem. Svoja občutja in dnevne dogodke sem zvečer pred spanjem zapisovala v svoj dnevnik, včasih prebrala kaj za nazaj in skozi ta ritual dodobra spoznavala dele svoje osebnosti, ki so trenutno potrebovale mojo pozornost. Katerikrat sem se pritoževala nad sošolci, opisovala svoje srčne težave, prijatelje in kaj se dogaja v njihovih življenjih, pa svoje starše in pripetljaje v šoli, na treningih ali obšolskih dejavnostih. Z odraščanjem sem vedno več pisala o svojih občutjih ob določenih dogodkih in ne toliko o samih dogodkih, ki so bili del mojega vsakdana. Iz zunanjega sveta sem se preko pisanja počasi posvečala svojemu notranjemu svetu in ga preko neštetih samorefleksij spravljala v red, kakršen je zame imel največ smisla.
Ob branju, kar je bila moja druga dejavnost pred spanjem, sem vedno brez težav zaspala. Naenkrat so možgani izgubili boj z monotonostjo besedila in utonila sem v miren sen.
Nemalokrat sem ob branju dnevnika za nazaj ugotavljala, kako nepomembne so vsakodnevne skrbi v primerjavi z minljivostjo, ki nas obdaja. Ni vredno živeti enega mizernega trenutka brez zavedanja, da je tudi prav ta trenutek nujno potreben, da nas spomni, kako nepomemben pravzaprav je v očeh večnosti. Poti, ki nas vodijo do tega spoznanja, so posledica naših neskladij, ki nam kot visoke ograde onemogočajo pogled na onkraj. Ampak naša domišljija ima nešteto obrazov: zakaj ne bi enkrat za spremembo izbrali tistega, ki nas osvobaja? Ni poanta v tem, da spreminjamo okoliščine, ampak da jih ustvarjamo.
Vedno izbiramo med dvema možnostima: predaja in skok v neznano, ali pa nasprotno: vztrajanje v igri nekih vlog, ki smo jih naveličani, in umetno vzdrževanje nečesa tako antropičnega, da bo tako ali tako samo od sebe padlo vase, ko bo antropija prevladala in telo ne bo več vzdržalo. Zakaj bi vzdrževali nekaj, kar nima več lastne volje in moči? To je gnilo drevo, ki ga ne moremo več obuditi v življenje. Vendar tudi v težko obolelih in nemočnih nemalokrat nenadoma vznikne silna želja po doseganju ponovnega stanja homeostaze, saj kot da bi jih naenkrat prešinilo spoznanje o drugi priložnosti ponovno oživijo. Omogočijo si drugo priložnost za srečanje s svojim resničnim poslanstvom, s svojim bistvom in s svojo močjo. Iz naših src se rodi novo življenje - točno takšno, kot nam ga narekuje naše srce. Takšno, ki ima vso modrost sveta in ki ne pozna strahu pred porazom. To pa zato, ker se zaveda, da je tudi poraz del zmage - ker ne gre eno brez drugega. Včasih se nam najtemnejše sile vesolja postavijo po robu do uresničitve naše prave - srčne - želje. Ampak osvetliti jih pomeni sprejeti jih, jih priznati in se sprijazniti s tem, da imajo vpliv na naša življenja. Ni odgovora drugje, kjer tam, kjer se je rodilo vprašanje.
Nikjer nisi bolj doma kot tam, kjer je tvoje srce.
Lahko noč
Add comment
Comments