Ste že kdaj začutili željo po tem, da bi nekomu škodovali? Da bi ga pritisnili točno tam, kjer ga najbolj boli? Da bi prevalili odgovornost za svoje dobro počutje na dejanja drugega? Vsi smo kdaj v sebi zakrčeni in ne moremo začutiti drugega tako, kot bi bilo potrebno za dober odnos. Vsi smo kdaj nemočni, ker nam ne gre tako, kot bi želeli. In vsi kdaj izrečemo ali naredimo kaj, kar kasneje obžalujemo. Hvaležni bodimo za to, da čutimo, da smo ravnali napak, saj marsikdo nikoli ne uzre samega sebe in svojega delovanja s perspektive resnice. V naši zaverovanosti vase in v svoj prav je nemalokrat težko zaznati svoje napačno ali, bom raje napisala, neprimerno ravnanje, vendar nam lahko že preprosto vprašanje omogoči, da pri naslednji možnosti ravnamo in delujemo drugače.
Če si zastavimo vprašanje, kaj sploh želimo doseči s svojim načinom komunikacije, je to odskočna deska za nadaljnje delovanje. Iskreno se vprašajmo: Ali imam z drugimi dobre odnose, jim zaupamo, lahko z njimi gradimo ali vedno samo rušimo? Se zapletamo v prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo narobe, ali sprejemamo drugače misleče in delujoče in jim pustimo, da ohranjajo avtoriteto nad svojim življenjem? Vsak je namreč primoran nositi svoj križ in nikomur ni prizaneseno. Da smo večino časa sami s sabo in svojim notranjim svetom, pa seveda pomeni, da če se želimo znajti v svetu zunaj nas, se moramo najprej poglobiti v svet znotraj nas. In se ne prestrašiti tega, kar tam odkrijemo.
Iskrenost do sebe in do svojih potreb nas vodi v dobro delovanje v zunanjem svetu. Kakšne so naše potrebe? Že odkar pomnim, sem srečna, ko sem sprejeta takšna, kot sem. Na prvo mesto bi torej postavila »sprejemanje«. Ko sem lahko res jaz jaz, tudi delujem najbolj optimalno zase: privoščim si čas zase, dobro opredelim druge potrebe in jih v odnosu izpostavim, da so nato zadovoljene; ne dajem se v nič, saj znam ceniti svoj doprinos svetu; sem samozavestna in postavljena ženska, ker imam v ozadju dokaze za to: srečen zakon, zadovoljni otroci, prijetna poznanstva, osebno zadovoljstvo. Vsi imamo nekaj, na kar se lahko oslonimo. Če pa nam kdaj zmanjka goriva, je prava pot pot vere v to, da smo vsi na istem in da se vsi spopadamo z istimi, za nekatere manj in druge bolj pomembnimi težavami.
Ko boste torej naslednjič želeli spreminjati svojo realnost tako, da boste spremembo pričakovali od drugih, stopite korak nazaj in se raje vprašajte: Kaj želim? Zakaj pričakujem, da bodo drugi ravnali tako, kot jaz pričakujem od njih? Vedno imamo možnost izbrati med potjo, ki smo jo že neštetokrat prehodili, in med tisto nepoznano, katere konca ne poznamo. Nikar ne bodite hladni in odbijajoči, če ste lahko topli in sprejemajoči; ne bodite nezadovoljni, če pa je toliko stvari, zaradi katerih ste lahko zadovoljni; ne bodite pikri, če ste lahko jasni in prizanesljivi in namesto da nagajate, pomagajte.
Ni tako težko – le sebe moramo dovolj poznati, da vemo, kdaj naša komunikacija prihaja iz ranjenega dela in kdaj iz zdrave celote. Prepustimo se prijetnemu in spustimo tisto, kar nam onemogoča to prijetnost spustiti v svoja življenja. Uravnoteženo življenje je srečno življenje!
K.H.
Add comment
Comments